Kadarkoli pospravljam otroške knjige, ki jih otroka razmečeta po stanovanju, sem najprej malce slabe volje. Ko pa ponovno pomislim na to, da raje bereta otroške knjige, kakor pa zganjata kakšne lumparije, sem pa takoj boljše volje. Vseeno je bolje, da bereta knjige, pa čeprav jih moram potem pospravljati kakor, pa da sta dva vraga, ki jih moram neprestano vzgajati.
Na srečo nikoli nista delala velikih težav in sta od nekdaj bila bolj mirna in se raje igrala, s kakšnimi zanimivimi igračami. Tudi otroške knjige zelo rada bereta. Ne le tiste, kjer so pravljice, ampak tudi tiste, ki so poučne. Prijateljica ima sina, katerega knjige recimo prav nič ne zanimajo. Mnogo raje je kje zunaj in se igra s sosedovimi otroki. Sem in tja tudi kaj neugodnega zagodejo, kar pa po navadi niti ni tako prijetno. Tako, da imam vseeno raje to, da pospravljam otroške knjige, ki so takole razmetane kakor pa, da jih rešujem iz kakšnih težav, ki jih ušpičijo. Tako, da prav nič ne zavidam prijateljici. Sicer vem, da ni vedno tako neugodno kakor morda ta hip zveni. Večinoma ima vseeno pozitivne prigode. Ampak to so otroci. Skozi vrsto napak se naučijo marsikaj. Sicer smo bili pa tudi mi takšni. Jaz recimo nisem nikoli bila prav preveč zainteresirana za to, da bi brala knjige. Sem bila pa vedno za to, da smo kje zunaj. Tako da v resnici ne vem, od koga imata to navado, da tako vneto bereta otroške knjige, ker jih imata res zelo rada.
Ko sem pospravila vse otroške knjige, sem se odločila, da bom tudi jaz prebrala kakšno knjigo, ki jo imam na čakanju, in mi še ni uspelo najti časa za to, da bi jo prebrala. Zelo rada berem že nekaj časa, ker sem našla zelo veliko zanimivih knjig. Nekaj sem jih že prebrala, nekaj jih pa še čaka. Morda sta se pa otroka navadila na to, da bereta otroške knjige, ker sta mene videvala, sem in tja, da berem svoje knjige, čeprav je bilo to zelo redko, odkar jih imam. …